Pozdravljena, rajderka motorjev :)))

  Enega hudega škrata imeš:  v imenovalniku (kdo ali kaj, edn. ž.) je solza sólza, ne solzá (koga ali česa, množ. ž), kakor si jo ti priredila za potrebe rime v drugem verzu. To je čisto nedopustno, morda pa najdeš drugo rimo?

  Drugače pa kar obetavna rimanka, če seveda odmislim klišejske besedne zveze (rdeče reke, boleče srce in solze, krvavo jutro in žarek upanja in sreče ...

Te besedne zveze so že tako zelo in do kraja izrabljene, da jih le redko še uspemo uporabiti v kombinaciji, ki bi prepričala in največkrat razvrednotijo pesem, ki sicer ima neko poanto!

  Lp, lidija

Pozdravljena kočijaž! :)

Hvala za komentar in analizo. Tiste napake se sicer zavedam, ampak sem jo vseeno uporabila, saj se nisem hotela odpovedati rimi, ki bi jo sicer izgubila. Bom preštudirala in mogoče našla kako drugo rimo, ki bi vseeno ustrezala zgodbi te pesmi.

Klišejske besedne zveze pa nekako nočejo iz mojega slovarja, čeprav se trudim, da bi jih bilo manj, a sem jih v tej pesmi vseeno uporabila. Zamenjala jih v tej pesmi ne bom, se bom pa pri prihodnjih pesmih potrudila, da jih zamenjam oz. preoblikujem v druge besedne zveze, ki niso tako zelo obrabljene. To pa sem v pesmi, ki sem jo tudi objavila tukaj (prejšnja pesem), storila s pomočjo precioz (ko sem ravno prebirala nekakšen učbenih Retoričnih figur), vendar se pesem ne rima, ima pa nek ritem in je težje razumljiva, ni očitna.

Hvala še enkrat in lep dan,

Mija

Evo, popravljeno. Saj se najde, če se hoče. :)

Sveda, zmeraj se najde, slovenski jeik je neizmerno bogat :)

Bi te pa opozorila, glede na to, da imaš tako rada rime, še na to, da moraš poenotiti stopico, ker samo tako je rimana pesem lahko dobra in zares učinkovita.

*iz wikipedije:

Ritem

Ritem je enakomerno ponavljanje glasovnih signalov. V pesništvu določa zaporedje kratkih in dolgih ter naglašenih in nenaglašenih zlogov v besedilu. Kratki (nepoudarjeni) zlogi se zapisujejo z znakom U (v zadnjem času z 0), dolgi (poudarjeni) zlogi se zapisujejo z znakom — (v zadnjem času z 1). Glede na količino in poudarek zlogov, ki se ponavljajo, so klasična pravila opredelila 28 zaporedij, imenovanih stópice''. Najbolj znane stopice so: jamb, trohej, daktil, amfibrah, anapest in spondej, od katerih so prve štiri najbolj primerne za slovenski jezik.

• Jamb je dvozložna stopica, ki jo konvencionalno zapisujemo U—, na primer: meščan, bedak.
• Trohej je dvozložna stopica, ki jo konvencionalno zapisujemo —U, na primer: mati, kozel.
• Daktil je trizložna stopica, ki jo konvencionalno zapisujemo —UU, na primer: rožica, pisanje.
• Amfibrah je trizložna stopica, ki jo konvencionalno zapisujemo U—U, na primer: na polju, verjetno.
• Anapest je trizložna stopica, ki jo konvencionalno zapisujemo UU—, na primer: zemljevid, brez strahu.
• Spondej je dvozložna stopica, ki jo konvencionalno zapisujemo ——, na primer: prav on, nič več.

 Verz

Verz ali vrstica (tudi stih) je določeno zaporedje stopic. Po navadi je sestavljen iz ene do osmih stopic, ki so lahko enake ali med seboj različne. Običajno je vsa pesnitev sestavljena v enakih verzih ali v enakih skupinah različnih verzov. Uveljavile so se nekatere oblike verzov, ki so prišle v stalno rabo. Pri teh je natanko določena dolžina verza, vrsta njegovih sestavnih delov (stopic) in celo stik s sosednjimi verzi (rima ali asonanca). V slovenščini so se največkrat uporabljali španski trohej (osem zlogov), italijanski enajsterec (pet jambov in končni U) in grški šesterec (pet daktilov in končni trohej).

  Lp, lidija

Hvala, bom naštudirala! :)

LP, Mija