Ohranite me v spominu!
Ko bom bos postopal
po peščinah
in se bo jadro
v pajčolanu obviselega izdiha
zibalo v enakih polovinkah
kot izboki mojih prsi,
ko se bo z valovi
poslavljalo poslednje sonce
in se bo kupola nad mano
počasi počrnila,
kdo bo videl
vtisnjene stopinje v pesku?

Ohranite me v spominu!
Prav kmalu bom odšel
- leta so zamahi
kolibrijevih kril -,
lebdel bom
kakor kaplja na gladini
elizijskega oceana
in voda razsodnica
bo zracalila zgolj to,
kar sem
in kar sem bil nekoč.
Potonil bom.

Ohranite me v spominu!
Ne izkopavajo ljudi,
ki niso ničesar storili
(ali ničesar zakrivili),
ne iščejo njihovih sledi.
Kje je moj odtis,
kje je moje pričevanje?
V stopinjah, ki jih je
izpralo morje.
Zatorej me ohranite v spominu!
Morda bo tako kdo našel
moje domovanje.

Žiga Lovšin - Lothlorien