Ob polnoči
Polnoč je.
Čista črnina objema očesi,
v mračni tišini se ježijo kocine
stopala so ostala brez tal
in jaz ne morem zaspati,
ker me polzakrita luna budi,
in omamlja z belino,
da ne zaprem oči.
Vidim te, kako spiš,
kako si zapustil živost časa,
da te sanje vodijo drugod.
In kako te vsako jutro
prestraši z zgodbo,
da mi pišeš,
namesto da mi govoriš.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: IŽ-lev
- 14. 03. 2012 ob 00:08
- Prebrano 556 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 199.66
- Število ocen: 6
