ČLOVEŠKI   POGANJKI

Kako lepa je ta samostojnost,

ko pišeš s pisalom karkoli želiš

iz srca dviguješ nedoživeto

v svetlobi sonca vse bogatiš.

Ni meglenih oblakov, ki radi skalijo

raven življenja iz čustev želja

poslušam kipenje besed svoj’ga srca,

le piši in riši, iznesi vsa sla.

Drug drugemu naj bi dopustili sledove,

so kot spočetja lepših poti,

saj jih iznaša dušno vzhičenje

ta samostojnost ves um prevetri.

Ljudje smo telesno in vidno na zemlji,

a v naših globinah iskrivost živi,

kdor se z njo sreča se sreča z dušo,

ona ustvarja, telo ustroji.

tomi