V skalovje ostro danes sama gledam,
ki voda ga grobó, brezsrčno spira.
Ne stopim bliže, žalost me ovira;
v ozadju, mrzla, trpke vozle spredam.
Na mestu me držijo prikovano.
Da k skali šla bi, škrge potrebujem,
ki niso dane mi. Naj verze snujem?
Ni meni niti vodi besni dano.
Odsotnost dneva je primik temine,
zato sem slepa, skala me ne vabi ...
A glasno spiranje nikdar ne mine
in klor, ki v vodi blodi, ne pozabi,
da tam zato je, da razžre spomine,
ki jih že dim, oblak, megla zdaj grabi ...
iz zbireke soneti*
urednica
Poslano:
07. 03. 2012 ob 20:44
Spremenjeno:
07. 03. 2012 ob 20:45
Volim sonete, mada ih ne pišem rado. Zahtevni su, zbog pravila.
Vaš mi se dopada, uživala sam.
lp
Jagoda
Najboljše je pisati sonetek, ko na pravila pozabiš ... Da steče, potem pa - rata ali pa ne ;)
Hvala za komentar, Jagoda!
:)
Lp, lidija
Poslano:
08. 03. 2012 ob 00:01
Spremenjeno:
31. 03. 2012 ob 15:57
bogami, apsolutno romantično :)
Poslano:
08. 03. 2012 ob 07:03
Spremenjeno:
08. 03. 2012 ob 09:31
Dobro jutro Lidija,
jaz se drugače in na sploh ne spoznam na sonete,
mi je pa tvoja pesem izredno všeč.
Lepa
Lp, hope
Čudovito! Čisto "moja" .
Lep pozdrav
Lilija
urednica
Poslano:
08. 03. 2012 ob 21:43
Spremenjeno:
08. 03. 2012 ob 22:11
izvoli, Lilija, ni problem, dam ;)
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Lidija Brezavšček - kočijaž (urednica)
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!