Nebo joče zame,

mojih solz ni več.

Nad oblaki je le luna,

samo sonce je preveč.

Obula sem si tople škornje,

stopila ven v novo noč.

Zagazila v težko blato,

zavita v pelerino, tesno objemajoč.

Iskala novo sled in naju,

sem risala nov zemljevid,

ki pelje mimo, mimo brezna.

Nočem za pokopališki zid.

Zagazila sem ven iz blata,

pustila dežju prosto pot.

Naj izmije žalost, jezo, sodbo,

vse naj stran zbeži, kot kak kojot.

Sezula sem si težke škornje

in bosa stekla spet domov.

Čakale so me stare sanje,

magisterij življenja - moj blagoslov.

Evelina