Vran
Zla senca vzpne se v polne lune lica,
jim bledosivo, mrzlo da nianso;
medtem vran karakajoči zadnjo šanso
prezre, da tja se, kjer nekoč stezica
zavila je v podrast, lahko bi spustil.
Kar jadra v motnem, vlažnem, grobem svodu
neba in poje črnemu sprevodu,
ki ga pod njim nihče ne bo zapustil.
Ni potke več in luna je umrla,
kolone bedne skoraj ni slutiti,
le mrtva duša bi jo še uzrla,
a morala se z vranom je spojiti.
Se zdi tako, da skupaj svod predrla
sta bednega neba. Le kam se da uiti ....
*iz zbirke soneti
Hudo.
Zakaj ne izdaš svoje pesniške zbirke?
Lp, Pankracija
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Lidija Brezavšček - kočijaž (urednica)
- 04. 03. 2012 ob 15:34
- Prebrano 1009 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 422.31