Čemu ta misel nate

pravkar porojena

in čemu se je prikradel

vonj po tebi,

danes tako tuj?

Zdrznem se.

Znova se poigravajo

z menoj neumne malenkosti,

prazne želje po naključjih

in zavest, ki kot vojak

strumno koraka mimo.

Ponovno bom izjokala

svojo čisto misel,

jo še enkrat izprala.

Ni ravno veliko novega,

le sem ter tja

za spoznanje drugačen dan.

Vrata so še vedno priprta,

srce je še vedno odklenjeno

in ni nikoli izstopilo iz bližine,

ki sva jo nekdaj naslikala.

Starim skupaj s sliko,

ki je izobešena med nama,

čas obe neprijazno

guba in razjeda.

V tem trenutku

je usodno zapečatena

njena nikakršna vrednost

in njena nikogaršnja lastnina.

Prav nič več ni važno,

kdo vse strmi

v njeno prazno obličje.

Nihče je ne razume,

niti jaz ne.

Bo preživela

mimohod povešenih oči,

lepote oblek, kravat, korakov,

ki še odmevajo v preteklosti,

črnih src, ki se senčijo v njej?

Čakala bom,

korenine so se pač usodno

zrasle v trohneče zavedanje.

Vesolje se premika

in svet se vztrajno spreminja,

a brez mene, ki ostajam tu

in v sebi nosim ujetega poeta.

To najino (ne) znatno srečo

moram izživeti sama.

Tudi zate.

Sandra Kocijančič