Forum
- Datum objave:
04. 03. 2012 ob 00:24 - Spremljaj
- Število komentarjev: 90
- Piše: Y
- Ostale teme tega avtorja
- Prebrano 7213 krat
Pesem na ključne besede
Z Acotom sva med debato naletela na morda zanimivo vajo za pesnenje. Izberemo nekaj ključnih besed (recimo 4), nato pišemo pesem, ki jih poveže.. Najin prvi poskus:
skalovje, škrge, odsotnost, dim
v obdano skalovje
zadnjič dahnejo škrge
v odsotnosti ribiča
na dimu ražnja
(Aco Ferenc)
skozi škrge srkaš odsotnost zraka
kot da se še spominjaš dima
in lave
ki sta te že davno vtisnila
v skalovje
(Klopčar)
dajte si duška!
Poslano:
08. 03. 2012 ob 09:19
Spremenjeno:
08. 03. 2012 ob 09:37
Naj bo kar recimo:)) kot je predlagal boss:))))))).
recimo :prst, sledenje, rošada, prepozno, vitica
pa naj še Lea pove.
lp, ajda
Poslano:
08. 03. 2012 ob 09:22
Spremenjeno:
08. 03. 2012 ob 13:59
Ko bi zmogla presekati vitico
bi naredila rošado z zamahom enega prsta
sledenje se je prelevilo v prepozno
nekaj na hitro, se mi mudi, koleno čaka na čudodelni laser:).
lp,ajda
Poslano:
08. 03. 2012 ob 14:58
Spremenjeno:
08. 03. 2012 ob 19:01
Lepo ajda, upam, da je laser zares čudodelen:)
Pa poskusimo:
prst, sledenje, rošada, prepozno, vitica
Si
(pre)polna odrevenelega šepeta
silhuta
krik
sled
v blatu
zrušenega popoldneva
poslednja rošada
stopinja nemira
prepozna barka
med pljuski molka
vitica
scefrana prhutaš
z dihi zemlje
Poslano:
08. 03. 2012 ob 19:03
Spremenjeno:
08. 03. 2012 ob 20:13
Dobro si sestavila, Lea.
(Upam, da bo laser naredil svoje in ne samo koleno, jaz mu bom hvaležna:).
lp, ajda
Poslano:
08. 03. 2012 ob 23:41
Spremenjeno:
16. 03. 2012 ob 20:34
prst, sledenje, rošada, prepozno, vitica
V obupu
te objemam v prazno
kot ranjena vitica,
ki se je prepozno povzpela do višine,
kjer tvoji prsti še rišejo obrise mojega lica.
Prepozna sem za beg, sledenje moči moje misli,
ki kričijo rošada rošada ...
Le zakaj sem se pustila ujeti med njena stegna
in obviseti na previsu, kjer te vonjam ...
Poslano:
09. 03. 2012 ob 10:58
Spremenjeno:
16. 03. 2012 ob 20:34
Bom še jaz poskusila:
iztegnjeni prst
vseobsegajočega
sledenje krogotokom
svetlobe in teme
toplote in mraza
čeprav prehitevam
ali zamujam
nikoli ni prepozno
za rošado
med nostalgijo večera
in pričakovanjem jutra
ko blagodejna vitica
rahlo objame
posušen stržen duše
:)))
tole se mi zdi pa res dobro, mcv!
LP, lidija
Hvala, Lidija!
Sem kar med pesmi objavila.
LP, mcv
Poslano:
16. 03. 2012 ob 21:11
Spremenjeno:
17. 03. 2012 ob 17:16
Prepozno je
za sanjava vsa sledenja.
Prepozno je,
ko duša v viticah zamre
in v rošadah hrepenenja
prst samote tre hotenja
v brstih novega zelenja.
Prepozno je.
Poslano:
29. 03. 2012 ob 13:59
Spremenjeno:
29. 03. 2012 ob 16:01
Ahoj, da malo obudim tole delavnico, nasujem novih besed
Žajfa, baretka, bevskniti, zglajeno
urednica
Poslano:
29. 03. 2012 ob 15:07
Spremenjeno:
29. 03. 2012 ob 15:17
u, fajn _ evo
zglancan sonet
Prav vse, kar pišem, se mi zdi kot ŽAJFA -
pregladko, lugasto, ponarejeno,
za kakšno resno bistvo izgubljeno,
in tale misel ves zagon mi žlajfa.
Kot kak "slikar" z BARETKO ( ta je poza),
ki sam s paleto zasušeno joka,
tu v pesmih svojih spet plašim otroka;
ne vem, kako naj slikam : modro? Roza?
Marš! ... verz, ki BEVSKA tja, kjer cilja nima
in je le sličica poslednja fraza ...
Oh, Srenja rekla bo: Pa saj je "prima!"
in da je majhnost le prehodna faza,
da bistvena je forma, lepost, rima
in da ZGLAJENOST bistvo je obraza!
Poslano:
29. 03. 2012 ob 15:11
Spremenjeno:
29. 03. 2012 ob 15:20
Super Matjaž,
sem komaj čakala, vedno znova siliti v ospredje s svojimi besedami, si nisem upala.
Poskušam nekaj na en, dva, tri;)))
Žajfa, baretka, bevskniti, zglajeno
ko poslednja zvezda
z baretko
pomaha v slovo
in dan
pokuka iz žepa noči
ko se žajfast pogled
izgublja v mislih
o lesketu prirednih križišč
ko izza kamnitih obokov
pribevska
izgubljeno ščene
ko grabiš za vonjen
zglajenega
čara
in odvečnih besed
Lp, Lea
Haha in žajfa? Alo popravljat, Lea;))) Dejmo reč, da je ok;)))
Poslano:
29. 03. 2012 ob 15:17
Spremenjeno:
29. 03. 2012 ob 15:18
za otvoritev kar .. sonet ! ki da misliti. Žajfa pa je zanimiva, ker po eni strani pere, po drugi pa producira žajfnico.
Kadar sem čist in zglajen
z baretko naravnost
ko streljam v paradi
slepe naboje v golobčke
spuščene cesarstvu pod strop
tedaj zvečer iz žajfe
bevskne le žajfnica
Lea, zdaj še 1x prebral, in morda lahko zaključiš (satirično?)
ko te pesem žajfa
:)
zakaj pa ne, bom;)))
hvala!
Poslano:
29. 03. 2012 ob 23:54
Spremenjeno:
30. 03. 2012 ob 11:53
Evo, en brahek in en epigramčič:
Izpod zglajene baretke
izcedi sluz na potiskan papir
in bevskne: Žajfa!
Zglajena žajfa bevska na baretko:
Kaj si tako kosmata, bemti tetko!
Poslano:
30. 03. 2012 ob 10:03
Spremenjeno:
30. 03. 2012 ob 11:35
Poslano:
30. 03. 2012 ob 10:11
Spremenjeno:
30. 03. 2012 ob 13:46
Ustvarjalno :) Kar kaže na to (o čemer sem Kerstin zasledil že pisati) da nekaj malega forme dejansko spodbuja pesem.
Poslano:
30. 03. 2012 ob 10:19
Spremenjeno:
30. 03. 2012 ob 10:38
@kerstin: fajn epigramček, mogoče bi bil lahko še malo bolj ekspliciten:
povsem zglajena žajfa strupeno bevskne na baretko:
le kdo s kosmato se bo glancal, em bemti tetko
Ko boste končali delo bi rad jaz začel s tem:
Usoda, nemoč, ovira, poet.
Komentiranje je zaprto!