Če mavrico obrneš naokoli, se izide v pisan nasmeh,
zato otrokom šole prepovedujejo prekopicevati stališča,
pomanjkanje smeha namreč daje prostor avtoriteti,
ta pa podpihuje vero v učni načrt in zveličavno shemo
po zgledu izročila, v katerem si bil vzgojen.
Po drugi strani preglasen krohot ne pripelje prav daleč,
kot manična vrtavka se motoviliš v vse smeri neba
in nemočno opazuješ, kako se misli razblinjajo
in že vsaka reklama te navdaja z upanjem,
da je svet peskovnik, igrače pa od vseh, čeprav
ne poznajo pravil igre.
Levodesno od tebe, ki ti je mavrica v uteho,
so spodletele prerokbe o roku trajanja prevrtanega planeta,
ti pa si z otožno nujnostjo izbrišeš nasmešek,
da bi se ne razlezel preveč krohotaje ali pisano
čez glasovalni listič o družinski zakonodaji,
ker je norčevanje iz pravic in pravičnikov
pač družbeno nesprejemljivo
in je bolje biti nevezan na rezultat.
Brezbrižno prepogneš tisti svoj klavrni "Da"
in pohlevno pokimaš izobraževalnemu sistemu
izpred stoletja, ki so ga pisali cerkvenjaki.
Nadeneš si nevtralno šobo, ki ne izdaja mavričnega loka,
nato pa greš v vrtec po korektno spočetega otroka in
obujaš spomine na mladostne eksperimente
s sosedom, ko sta vadila francoski poljub.
Vsakdo ima za seboj neke vrste puberteto,
to zdaj ni več relevantno vprašanje,
gre le zato, da smo odrasli in se nas mavrica ne tiče več,
dobrodošli v svet dežnih kapelj in konformizma,
pomisliš, preden te doma pričaka žena s kosilom,
medtem ko si ti poravnal svoj dolg do sosedovega
začetniškega poljuba.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: yoyoba
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!