Ko ljubezen dobi moč orkana,

ruva vse mlade poganjke nežnosti.

Zatika si stare korenine

v slepe oči in tiho moleduje.

S polnimi usti zemlje,

pljuva težke kepe brazgotin.

Sveže krtine gladi v ravnino,

v dolgo, dolgo polje večnosti.

Še dolgo, ko iz prsi rodovitnega upanja

požene mehka trava,

se trni živordečega neba

zabadajo v presajeno tkivo.

Postaneš prhka in luknjičasta.

Apnenec ti polzi med zatrdlinami bližine.

Malignost obleče dušo.

Sama si, obdana s tisočerimi kriki divijine,

bruhaš slanico iz ustja izumrlih rek.

Silva Langenfus