Samo-zavedanje

Ko ljubezen dobi moč orkana,

ruva vse mlade poganjke nežnosti.

Zatika si stare korenine

v slepe oči in tiho moleduje.

S polnimi usti zemlje,

pljuva težke kepe brazgotin.

Sveže krtine gladi v ravnino,

v dolgo, dolgo polje večnosti.

Še dolgo, ko iz prsi rodovitnega upanja

požene mehka trava,

se trni živordečega neba

zabadajo v presajeno tkivo.

Postaneš prhka in luknjičasta.

Apnenec ti polzi med zatrdlinami bližine.

Malignost obleče dušo.

Sama si, obdana s tisočerimi kriki divijine,

bruhaš slanico iz ustja izumrlih rek.

 

 

Silva Langenfus

Komentiranje je zaprto!

Silva Langenfus
Napisal/a: Silva Langenfus

Pesmi

  • 17. 03. 2012 ob 15:57
  • Prebrano 485 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 287.1
  • Število ocen: 8

Zastavica