Iz njenih ust poslušam svojo preteklost,
jo čutim, kot prikrito krivico.
Moje oči so zdrave, a se počutim slepa
za lepoto resnice.
Zbegana.
Kako naj sodim, kot človek človeka?
A kako naj pozabim kot ranjena duša?
Ponudim ti pralni stroj, za vest.
Zmehčam jo z ljubeznijo,
da pozdravim svoje srce ...
Delam po svoji vesti, delam razliko.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Bik
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!