Dokler ne bodo povsem izzvenele
tudi tiste, z zlatom pregnetene sence,
ki jih ljuboso/u/mno skrivaš za zatrepi vek.

tole mi je prekrasno, albin.

Drugače pa, ne vem ali samo mene moti v prvi kitici tisto o razstavi? Tu mi ni najbolj jasno. Sicer pa ali mi mora biti? Pesem bi morala v celoti sprejeti takšno kot je, mislim, da.

lp, ajda

hvala Ajda za komentar in opozorilo o nagajivih črkah. Sem popravil :)

Glede prve kitice pa: stara resnica je, ljudje smo vedno "na razstavi". Razstavljajo nas vsi (s tem mislim, razbiti nekaj na kosce, sestavne dele), tako in drugače, dokler je sploh še kaj v nas, kar lahko postavimo na ogled. S tem, ko nas "presejejo", lahko tudi sami "razstavimo" druge.

To sem imel v mislih, ko sem napisal začetno kitico (oz., celotno pesem).

Lp.  albin

albin, odlično!

Lp, Shiney.

Shiney, me veseli, da ti je pesem všeč.

Hvala in lp,

albin