Ljudje smo kakor so žeblji,
bolj zabiti več smo vredni.
Zato pa pesniki trpimo.
ko drugi se veselijo.
Smo kot sapa v vesolju,
kot valovi so v morju.
Nas bogovi ne poznajo,
sreče nimamo ne dnarjev.
Venda sreča ni tak slepa,
se smhlja in nas dotika,
želje nam počasi veča,
ter nam življenje posveča.
A kaj čmo če smo kot žeblji,
bolj zabiti več smo vredni.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: MarjanMahkovic
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!