Se strinjam z napisanim. 

Nekajkrat se mi je zgodilo, da sem se po najboljših močeh trudila nekomu odgovoriti in nato "obvisela" za izbrisanim komentarjem. No, saj sem "preživela", tudi ni šlo, za nevem kako pomembno temo.

Sama skušam biti, najprej "sebi zvesta", tako, da komentarja na katerega mi je nekdo odgovoril, nikoli ne popravljam (celo pobeglih črk ne vračam v tak komentar), še manj ga brišem.

Pesmi, ki so mi jo komentirali, mi celo pomagali z nasveti, ne izbrišem. Iz spoštovanja in hvaležnosti do vseh, ki so komentirali. Mi pomagali. Bili prijazni. Prav za vsak komentar sem hvaležna.

Zelo redko izbrišem kakšno pesem, še redkeje komentar (seveda samo takrat, ko mi naj ni še nihče odgovarjal).

Morda še to; večkrat si popravljam katero izmed pesem, kar v komentarjih. Seveda samo popravljam, ne brišem.

Lp, Lea

(tudi za nadalje nameravam tako ravnati)

Zdravo,

se strinjam z Leo in Klopčarjem. Brisanje je čisto mimo, čeprav priznam, da sem ga tudi sam uporabil , ko so bili izbrisani komentarji, na katere sem odgovarjal. Edino znano zdravilo s katerim preprečiš, da izgine komentar na katerega repliciraš je, da komentar enostavno skopiraš in nato odgovoriš nanj. To deluje in niti ni tako težko, se pa zgodi, da senilneži kot sem jaz, na to enostavno preventivo pozabijo. In ni bolj zagonetne zadeve, kot komentar, ki komentira nekaj česar ni.

Vsekakor dvignem obe roki za to, da se te zadeve poštimajo.

Lep brezobrazni pozdrav iz b.

To je v mojih TODO-jih, citiranje, tako da bo vsaj nekaj ostalo.

Lp

Zaenkrat pa ostane pobuda, ki jo dajem: da raje premislimo, ko pišemo komentarje, da nam jih potem ni treba brisati. Torej: naj nas ne regulirajo programi, ampak se dajmo sami;-) Res je čudno, če nekdo nekomu odgovarja z nečim, tistega pa ni več med objavami in potem ne veš, kaj bi si sploh mislil, ko to bereš. 

Lp,

Ana