Petar je  nepodvodljiva i nepotkupljiva osoba...

Zaboravila sam to naglasiti..

Bolj kot zgodba o Petru mi je zanimiva tista o Robertu. Bil je mlad matematik, delal je na vojaškem, strogo nadzorovanem projektu sredi puščave, kjer ni bilo govora o nepooblaščenem nočnem izhodu. V ograjo si je naredil skrivno luknjo, skozi katero je zvečer smuknil v bližnje mesto hecat punce in spit kako pivo. Nato se je zjutraj vračal pri glavnem vhodu, da so šefi dobivali sive lase - kako lahko nekdo ves čas prihaja, pa nikoli ne gre?? Nato se je lotil posla - hodil je iz kabineta v kabinet in reševal inženirske probleme po tablah, ki so ostali zvečer nerešeni (sčasoma so mu jih začeli zanalašč puščati..). Postal je eden najbolj priljubljenih profesorjev fizike vseh časov, Nobelov nagrajenec in izganjalec šarlatanske znanosti. Nepodkupljiv in vedno samosvoj. Zaradi prestopka je bil sicer opomnjen, zaradi humornosti in načina delovanja pa je požel pohvale tako od šefov kot od sodelavcev. Pravila mu niso predstavljala nikakršnih težav. Pravi izzivi so prišli od Narave same.

Jedan put, dve vodenice, svako vuče na svoju, Pa mislim da je došlo vreme da pozitivnost bude glasnija od negativnosti, da ljudskost nadjača neljudskost, progovorila sam i pre ću bubašvabu poljubiti nego li se prikloniti slatkoći lažnog jezika..

Setila sam se svog načelnika, svi su morali igrati onako kako je on svirao, ne prihvatajući tu igru skinuto mi je 20 % sa plate, pretio otkazom i na jutarnjem sastanku izjavio da odbijam poslušnost, uzela sam stvar  u svoje ruke, jedini dokaz mi je bio rezanac od plate, na svedoke nisam mogla računati jer , naravno svi podržavaju laž načelnika uvlačeći mu se..Dobro ipak na kraju pobedi i istina se ipak daleko čuje, dobila sam odštetu i unapredjenje na poslu bez laži i prevara, sunce je čisto i uvek će biti...Niko meni ne može zabraniti da govorim i da se borim  za pravdu i istinu..

Ja, najboljša obramba pred šefi so dobro znana in napisana pravila igre. Sicer prevladajo čustva, največkrat temna, ki jim ljudje kot družba ne moremo prepustiti vodilne funkcije. Jaz sem na srečo prepuščen svoji iznajdljivosti, tako da se lahko posvetim delu in nikoli nisem imel takih težav. No, nekaj malega je bilo:)

V napredovanju je zanimiv princip (ne spomnim se, po kom se že imenuje), da povzpetniški ljudje končajo vedno na mestu odpovedi svojih zmožnosti. Tako imamo namesto dobrih tehnikov slabe managerje, namesto dobrih managerjev slabe stratege, itd. Vsi se rinemo 'gor' ker je družba piramidno organizirana.

Pa še globalizacija. Včasih so se posedli ob ogenj in je bil pač nekdo lokalna zvezda. Danes pa je prostora na vsem zahodu za nekaj tisoč zelo uspešnih glasbenikov, ostalo pa životari. 

Najlakše je okriviti druge a sebe ne videti, današnje pomodarstvo, napakosti drugom i bićeš mi prijatelj, sreća te tim vodama ne pripadam, čovek je stvorio svo zlo ovog sveta sejući što za sejanje nije, žao mi je , što je malo onih koji nejedu ono što drugi posejaše...Zahvaljujem na komunikaciji..