Le komu mar bila bi čustva,
ko pa se jih vedno prezre?
Zakaj bi pisala o žalosti,
ko pa nihče tega ne sliši?
Vsak pač pravi in je mnenja,
da so to stvari vsakdana,
zakaj bi torej pisala o nečem,
kar je že popolnoma izžeto?
No, če gledam na to s svetle strani,
zdaj vsaj poznam pravi recept.