Mandljevec, črn in zoglenel, s

pepelnato

krošnjo.

Z mandljastimi očmi

v svoji sredi, z zrkli.

Vsi ti pogledi, vsi ti z

rešetko dima

zastrti pogledi,

ki se vijejo

v nebo

proti, proti...

Proti – kam?

Proti nikdar,

proti nikdar in nikoli več,

da, proti Jeruzalemu.

Tja, samo še tja,

enkrat, ponovno

s cvetovi belimi,

s koreninami,

visoko v zraku,

ki jih veter

raznaša

v vse pokrajine

tvoje popotujoče

Govorice.

Matej Krevs