Sediva drug ob drugem,

po telesu se plazi rahlo ščemenje.

Morda zaradi poželenja,

morda pa zaradi ognja,

ki ga čutim, kako seva iz tvojih stegen.

Drdranje koles po tračnicah,

zmešnjava mnogih glasov

in melodija neke tuje pesmi

ne morejo utišati zvoka najinih misli.

Začenjajo se prepletati in zapeljivo ovijati tvoja kolena.

Ves se prepustim vlažnim zubljem,

ki se kot igriv pes smukajo okrog najinih nog.

Ob tem sočnem občutku začutim tudi žalost.

Hrepenenje, ki ne utripa v stegnih,

tiho in sramežljivo poje svoj napev.

In greje.

Žalostna je ta pesem.

Ker čuti, da bo potem, ko se vžgejo stegna,

umrl trepet, iz katerega zveni napev.

Da bo zgorela tudi pesem.

Zdi se mi, da bom pesem bolj pogrešal,

kot šopek ognjiča,

ki bi mi pomiril krče in uplahnil vročico.

Zato umaknem nogo

in zaprem oči.

Milan Novak