Nočem, a v resnici hočem,
da kot senca moje misli vodiš.
Nočem, a v resnici hočem,
da tišine tvoje hrup me zmoti.

Ker kaj je slajše od pričakovanja,
kaj bolj pristno od hrepenenja,
za katerega ne veš,
ko srce v dvomih ti razbija.
Le ob pozni uri je sopotnik tvoj,
ki te pelje k meni na razgreta, na mesnata tla,
čaša zvrhana poguma.

Preko dneva stran od mene
strah krmili tvoja pota,
ko si misliš, da ne vidim,
da obračaš se, kot da je zmota
in v krinki lahkotno tvoja noga stopa.

Od kje prihaja neumorna želja,
ki si pristan nemirna poiskala je v zalivu,
ob njo voda buta spevne melodije,
ki ob pozni uri dekle vabijo,
da čašo zvrhano poguma kot že večer poprej na novo spije
in leže trudno na oklep mesneni.

Čas kazalce svoje brez vesti premika,
a ne prekine krožnega obreda,
sklenjenega z dvojno željo,
v pozabo spanca, z jutrom,
ki se v noči zbuja, da predaja poznanim se spominom.

Ne sprašuj , daj pusti..
Prosim, ne sprašuj!

Bik