V življenju so koraki,
majhni in veliki,
ki določijo tvoja pota in križišča.
In so prvi vtisi na ulici
in je jutro,
ki začne dan,
dober ali slab.
In je ptica,
ki te skrivoma povabi stran,
daleč stran.
In so mimoidoči,
ki jih opaziš,
ne da bi jih zares pogledal
in se vprašaš,
kakšen je njihov korak,
vse v sekundi,
ko izdih še ne ujame vdiha.
In so prostori na tleh,
v senci in tisti na soncu,
ki jih naključna noga pohodi.
Ostanejo sledi, nevidne.
Za vsakim korakom
pozabljenih nešteto križišč.
In je tišina med ljudmi,
ki so na poti
in je hrup v ozadju,
kjer se križajo misli.
In so oči,
ki se ne srečajo
in oceani, ki se ne prelijejo.
In sredi med njimi je sidro,
vanj uprte oči, vse, za trenutek.
In je ritem v človeku,
v srcu,
ki pelje korak
in te sprašuje: »KAM GREŠ?«,
prevečkrat le olike izraz.
Vsak gleda svojo pot
in ne vidi ljudi s poti.
In je trenutek, ko hočeš stran
in duša rabi jutro,
svobodo rosnih kapljic,
vsaj za trenutek.
Potem spet hoče stran,
 daleč stran,
na srčna pota.
 

Bik