Hrup.
Padec.
Tišina.
Ušesa polna vode.
Duša v modrini.
Telo obstane, objeto.
Vsaka smer je prava pot,
se vidi modro, ker je modro.
Premik počasi, v posnetku.
Vse je eno – čista misel.
Sprehodi, neskončno kratki,
burijo čutnic domišljijo.
Vse je res, kar glava si zastavi,
preden kdo jo na površje spravi.
Igra časa, igra kraja.
Mine sam sistem nastavlja,
ko bo TIK preden poči
in bo TAK, tisti, ki odloči.

Bik