Pretrgana
Obnemim v kriku
(odsevam prilepljenost na okensko steklo)
ko tvoji koraki hitijo po poti,
posuti z odmrlimi krili ptic
z vonjem uvenelih vrtnic
rešetkasto si zmaličim obraz
ko vstopaš v mojo kletko
ugledaš marioneto s povoščenim obrazom
in praznimi zenicami
pričakovanje se ti sesuje v prašnate delce,
ki jih pometeš z enim zamahom dlani
(nič več ne diši po kapljicah parfuma, ki si
ga posnifal v svoje nosnice, ko sem se lišpala
zate in se slačila v soju veščinega plesa)
Ponujene puzlle odvržeš v smetnjak.
In spet
Ko tvoji koraki hitijo po poti …
Nisva nič več.
Poslano:
22. 02. 2012 ob 20:39
Spremenjeno:
22. 02. 2012 ob 20:39
Lepa, vendar tako kruta :(
Lp, Lea
Poslano:
22. 02. 2012 ob 21:34
Spremenjeno:
22. 02. 2012 ob 21:36
Lea, včasih je dobro, da je vse le v glavi, oz. mislih, da je sicer realnost malce orokavičena, oplazena s krutostjo, ja tudi morda, je pa še vedno tisto nekje, zapisano v medzvezdju. Hja, čudna so pota ljubiti do večnosti, morda v večnosti, večno ...
lp, ajda
Ganljiva, vsekakor. ;)
Lp, shiney.
Poslano:
29. 02. 2012 ob 17:12
Spremenjeno:
29. 02. 2012 ob 20:40
hvala, Shiney. Trenutke, ki nas stisnejo za vrat, znamo tudi odgnati in hvalabogu, še vedno ratuje in rata:).
lp, ajda
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: ajda
- 21. 02. 2012 ob 23:53
- Prebrano 990 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 238.1
- Število ocen: 9