Preganem te čez pol in dam te spat v zadnjo sobo hiše nasprot' sonca. Ne budi se in ne prihajaj dol; na dvorišču je krvavi pesek. Pospravim te kot suvenir z dopusta; v samem kriku poletja te izgubim; pozabim te vzeti s sabo v mesečevo dolino vzhodno od raja - ne budi se. Vem, da si zaspana. Sanjaš me vsako noč. Dovolj si že kaznovana: spiš pod spomenikom preteklega časa. Nekoč te izkopljem - ne budi se še - vzamem te v svoje dlani, okusim te, kakšna si; ne hodi zdaj, kalužnice še ne cvetijo; v slovo ti raztrgam srce; ne budi se še.

Aleksandra Kocmut - Kerstin