V zlati mrzlici molka,
že globoko v deliriju,
drhtiva s hrbtom ob hrbtu,
stisnjenih ustnic;
ko kopljeva vase
izgubljava jezik.

Blodiva v vročici,
že blazna od ubožnosti.
Molčiva, med tem, ko nama odsotnost poljubov
krade zlato, ki so ga zasule najine besede.
Ločujeva se z mrzlično naglico.
Vsak tvoj pogled mi spodkopava dušo.
Ti me spodkopavaš iz ruševin sanj,
iz mojih mrtvih, znova in znova.
Ubijam te v mislih, a zaman.
Živi mrtvec si, ki vstaja iz zraka
in mi prinaša rožo iz saj.
Tam sva že združena v prividu.
Tam sva že pokopana v dim.
Razbljinjava se v luč.
Veter naju krona s pepelom
vseh neuslišanih in nesmrtnih,
kar bova kmalu.
A še prej sva ljubimca časa:
zvesta in umirajoča.

Matej Krevs