Iščem tam te pod hrastovimi listi,

kjer me tišina prav grobo boli.

Čakam ob deblu starega drevesa,

in sneg me v pahljačah v lica skeli.

Ljubim te tam, kjer se po smrti

hrast visoko v nebo oblakom reži,

sanjam  prezebla na tisti te črti,

koder  ljubezen po smrti se znova rodi.

Pridi  po zarji brez sape, ki bi me grela

poljubiti  tisto, kar črno me v duši skeli,

nalij nama zvrhane kelihe čistega vina

in se od blizu  naravnost vame zazri.

Jaz nisem več pesem, ki bi te grela,

na mojem mestu zdaj žalostna beda sedi,

zato ne zastrupi pogleda mi s pridihom prezira,

tukaj zgoraj ne živi se več od laži.

Mavrica_