Vseeno mi je.
Vseeno za prazne besede.
Vanje ne morem verjeti;
kakor stopljeno milo
spolzijo med mojimi prsti,
ko jih – lačna in žejna – poskušam prijeti.

Vse sluzaste se lepijo name,
srepo strmijo v moje oči
in me odevajo v strgan plašč negotovosti.
Skozi številne luknje v njem
vdira piš hladnega vetra
in me mrazi,
mrazi...

V srcu pa grenčica skeli.

Tiho potuje beseda skozi čas -
morda le želja je,
na trhlih tleh namišljena trdnjava,
ki, kakor val na odprtem morju
v čeri se zaletava..

Mojca Žugman