Greh

Polomljeno krilo kormoranke

jalov izgovor je bil,

da sva čas prebrodila

za izpetje enakosti duha.

Čutil si,  da prosim te vse nemogoče,

da zrušiš kar nerušljivo je,

podal si vročo mi roko,

ki je stopila led,  temo.

Pobožal nežno si me po laseh

in rekel: ” To še ni greh ”.

Ni strah bilo me rojstva,  smrti,

me prvič strah prevzel je,

ko s toplo si roko

popeljal me v svojo posteljo.

Si dal mi več kot vsak ljubimec,

saj v malem čutenju telesa

prvič čutila sem duha.

Preveč ljubimec moj,

vsak stik s teboj

mi daje strah ta zaželjeni,

preveč,  da bi lahko pustila te ob strani.

Oprosti mi,

morda prvič res sem egoist,

ker želim si to,

kar mimogrede je samo prišlo.

Zdaj vem,  da v sanjah portretist

projecira to,  kar je zašlo.

Silva Šturm