Tvrd bodi, neizprosen...      

                                  F. Levstik, Tugomer     

Krevsal po zemlji sem naši

in si pošvedral jezik.

Prav ta ja,

slovensky.

Verz, razlit nad belino, ne boš obstal?

Ptice selivke ga pišejo po nebu,

z nevidnim črnilom:

čas je, Gospod, začni brati.

Izginjamo, se že izgubljamo

v tej ljubljanski, v tej angleški megli

kot brezdomci.

Kakor p(e)s(m)i.

Slišiš to cviljenje?

Samo to, samo to je ostalo od njih,

je ostalo od nas: nekakšni pasji cvileži...

Na njih lahko začnemo spet graditi, Gospod!

Na njih si zdaj sezidamo nov stolp,

na cviležih, gospod!

Verz, zapisan z mojo belo krvjo, ne boš obstal?

Vsaj kot angleški, boš obstal vsaj

kot angleški blank-

verz?

Matej Krevs