O, mračni Feniks,

ki stopaš iz pepela na moje senčnato čelo,

spet čutim hladen dih teh tvojih kril.

Umiram, ker ne umreš

in živim le za tvojo smrt!

Daj, da se izgubim v senci teh strašnih kril,

da pozabim in se spominjam,

da se spominjam in spet pozabim.

Umiram in ti si še bolj živa,

po toliko smrtih, še bolj živiš!

In odpusti mi, ker sem upal,

da se ne vrneš, ker sem molil.

Naj se zdaj razjokam od bridke sreče

teh tvojih številnih vrnitev.

Umiram, in če sem še živ,

sem, ker Ti še živiš v meni.

Matej Krevs