obpotokica, moram, to je moja slabost in hobi:

  razškratenje in vstopičenje :)))

Mladi veter v tebi zgane

vonj, nanošen iz daljav.

Klic obzorja sipa v rane,

jih zaceli, svež in zdrav.

Mladi veter te razpiha

v tisoč majcenih poti,

in v nemir želja zaniha;

ko z vrtincem ti preti.

Mladi veter ti poljubi

čelo,  kjer ideja se začne.

Te ne vpraša:  se ti ljubi?

Vse, kar hoče, ti počne.

 Spomladanski piš  zamaje

 te med veje, zeleniš.

V lahnem Libisu brez vaje

ždi ob tebi, ko letiš.

kaj meniš?

  Lp, lidija

Lidija,

vstopičenje po stopicah je dobrodošlo. Vsak dober kočijaž pa ima bržkone ob sebi enega škratka, ki  mu pomaga, da se lahko vozi tako naglo in vendarle pazljivo mimo pokrajin naših pesmi :)   ( hvala ;)

Veliko predlaganega sem upoštevala, se je pesmica razrahljala in postala čistejša. Posebej mi je všeč ždi :)

Sem pa obdržala ponavljanje  mladi veter , ker se mi zdi, da to daje pesmici tisto vztrajno zaletavost pomladnega vetra.(Saj prvotno je bil  pomladni veter,  pa sem spremenila zaradi stopice.)

Sem se ti pa postavila na pot kot kakšna skala :)

Le, kočijaž,...brž naprej... in naj te čuva Škratek.

Majda

:)))

 saj je prav to, z mladim vetrom, sploh nisem bila pozorna, da je ponavljanje, sem bila osredotočena samo na stopico. Fajn,efektivno si rešila stvar!

!!!

  Lp, lidija

:)

Lepo! Večpomenskost in razmišljanje tudi v smeri kaj vse ne pomladi človeka, če le odpre oči in prisluhne, čeprav za vse tudi ne rastejo taprave rož'ce ali pač?;): Pa še bi se našlo še kaj za razpredanje:).

lp, ajda

Rastejo, rastejo, Ajda! ( citirano po Kosobrinu :)

LP, OP