Zakaj,

zakaj me sprašuješ,

če veš,

da ne smeš,

če te boli glava,

če imaš vročino,

pozabi na stvarjenje,

pozabi to rohnenje,

misliš,

da mi je mar za tebe,

ko si režeš zapestje,

ko blodiš po budimpešti,

ko brskaš po smetnjaku,

domu za klošarje,

a ti,

ne boš priznal,

da si klošar,

priznal boš,

da si simbol,

ko boš kolovratil naokoli,

kradel poceni artikle,

imel opravka s....,

s simboli,

vse je svinjsko,

sami simboli,

cigarete,

posušene fige,

smrdiš,

simbolično smrdiš,

aspirin smrdi,

dedku mrazu se zasolze oči,

poniža se pred teboj,

poklekne,

te vpraša,

kaj boš sedaj,

si lačen,

si žejen,

si potreben,

a le zakaj,

boš izgubil zavest,

povej mu,

daj mu dva smeškota,

dve @,

deset dinarjev za krajec svežega kruha,

nihče te ne zastopi,

plačaš,

pa greš,

na ulico,

polno simboličnih ljudi,

katerih več ni,

to se ponavlja,

leta in leta,

tvoja duša pa zakleta,

se spreminja v sliko pasjega mladiča,

se spremeni v trdega zamorčevega tiča,

kličeš,

da bi kaj naredil,

a kaj boš naredil,

fukni se v ljubljanico,

pa bo tvoja sestra jokala za teboj,

sredi zime,

solze ji bodo zmrznile,

greh so storile,

v belem avtu,

lesena vrata,

jekleni zatič,

nič,

ko bi se vsaj zbudil,

se potrudil,

pogoltnil slino,

gledal skozi okno kakor julia roberts,

ko bo klicala policijo,

ja,

naš se je vrnil domov,

no,

hvala lepa,

pa adijo....

imaš kaj v čevljih,

si naj jih sezujem,

ne,

ker smrdijo,

luna bleda,

kos kartona,

semenj,

pa pika,

otroško navihanega dotika,

sedaj je pa vse v redu,

sem rekla tistemu prividu,

ki je bil podoben medvedu,

a bil je simbol,

za odstrel in za zakol.

Neža Matjaževič