kadar razmišljam o Kladuši me popade strah
in hkrati melanholično vzdušje
spomnim se ko sem bil otrok
spomnim se
posedanja ob leščerbi in smehu
ob marnjah mož s kopico poslušajočih otrok
spomnim se
brcanja žoge iz cunj ob mlinu
in hkrati nepopisno lahkotno dojemanje
življenja
uboja ali prevare
(kot nekaj samoumevnega)
streljanja s pištolo kot na divjem zahodu
pretepanje žena kot vsakodnevno opravilo
kot luščenje fižola
spomnim se Babe ko je bil še direktor male zadruge
tak majhen možicelj ki je govoril zagrebško hrvaščino
zelo inteligenten in rad se je pogovarjal z menoj
(nekoč mi je kupil veliko čokolado)
v tem zakotnem kraju ki ga Sarajevo ni hotelo poznati
tu kjer niso imeli ne solidne bolnice ne spodobne džamije
kjer se niso pisali ne Mulahasanovići ne Mulahasanefendići
v kraju
ki so ga Begi obšli
vse je raslo in se razvijalo s presunljivo hitrostjo
in z njimi Babo
(ni mi več kupil čokolado)
ljudje niso bili več brez služb
in otroci se niso več igrali z žogo iz cunj
(zamenjale so jih tiste prave)
marnje in smeh so se utišale
pri »Ljuti kobri« že dolgo ni bilo uboja
in ženske so se emancipirale
izginjale so leščerbe ki so jih zamenjala žarnice
dobili so spodobno džamijo in bolnico
a kot da jih je prehitel čas
ki ga niso ujeli
v kraju
ki so ga Begi obšli
*Beg: vodja, turški gospod, aristokrat
*Babo: vodja, oče, gospod, vzdevek politika in gospodarstvenika Fikreta Abdića
MJESTO KOJE SU ZAOBIŠLI BEGOVI
kad razmišljam o Kladuši hvata me strah
i istovremeno neka melankolija
sjećam se dok sam bio dijete
sjećam se
sijela uz petrolejku i smijeha
uz naklapanje muškaraca s hrpom razabirajuće dječurlije
sjećam se
šutanja čaraparske lopte kraj mlina
uz neopisivo jednostavno shvaćanje
života
ubistva ili prevare
(kao nečeg samorazumljivog)
pucanja iz pištolja kao na divljem zapadu
svakodnevnog prebijanja žena kao redovnog posla
poput mlaćenja suhih mahuna
sjećam se Babe dok je još bio direktor male zadruge
onako niži muškarac koji je govorio zagrebačkim hrvatskim
veoma inteligentan i volio je razgovarati sa mnom
(jednom mi je kupio veliku čokoladu)
u tom zabačenom kraju koje Sarajevo nije htjelo poznavati
u tom kraju gdje nije bilo solidne bolnice ni primjerne džamije
gdje nije bilo prezimena Mulahasanović ni Mulahasanefendić
u tom mjestu
koje su begovi zaobišli
sve je raslo i razvijalo se s nevjerojatnom brzinom
pa i Babo
(nije mi više kupio čokoladu)
ljudi više nisu bili besposleni
i djeca se nisu više igrala čaraparskim loptama
(zamijenile su ih one prave)
naklapanje i smijeh su utihnuli
u „Ljutoj Kobri“ odavno već nisu nikog ubili
i žene su se emancipirale
nestale su petrolejke koje su nadomjestile sijalice
izgradili su primjernu džamiju i bolnicu
a kao da ih je prestiglo vrijeme
koje onda nisu uhvatili
u mjestu
koje su begovi zaobišli
Komentiranje je zaprto!