Hladi me zima

v gubah moje duše.

Na njenih stenah

veter ivje riše.

Je na rokah že pretanka koža,

je obrabljena ,

nič več ne boža.

Je zeleni travnik

sklonil glavo pisano,

glasno zajokal.

Spomin,

na nikoli doživeto,

je v prašnem kotu

tiho stokal.

Je želja,

da pogrela sapo bi,

kričala

in kot v zgodbi Andersenovi

se prva je prižgala.

Potem še druga, tretja

in naslikala privide,

dokler izza ovinka

nekaj svetega ne pride.

Je samo zame,

je tisto pravo

in novo pot

mi z mlečno cesto je postlalo!

Evelina