Vidim tvoj konec, luna.
Kakor si zdajle lepa,
čez par dni ti od oklepa
ostane le tenka harpuna.
Severnica ti bo izpila moč.
Patetika, ki je nevredna posmeha:
razžrta od polnokrvnega greha
boš zarežala v polarno noč.

Vidim tvoj konec, roža.
Kakor si zdajle rdeča,
od svetle rose drhteča,
četudi te sonce še boža,
kmalu se nemo osuješ.
Kmalu te veter zgrabi za vrat.
Kdo te takrat še ima rad?
Kdo ti da, kar potrebuješ?

V vsakem začetku je hkrati
že kanec razkroja,
v vsakem veselju hkrati
že košček gorja.
Zdaj si še moj, vem,
in jaz sem še tvoja,
a komu bo mar,
ko nekoč se ljubezen konča?

Aleksandra Kocmut - Kerstin