Pusti, naj traja
ta neizmerna pesem valkír,
ki delajo majhne korake,
ko vodijo svoje junake
prek morskega sipka v nemir.

Pusti, naj traja
poljub, razpenjen od plime,
in v svoje naročje skrij me,
vsaj enkrat v oči mi poglej,
obriši si s čela kapljice znoja,
kajti nocoj si ti moj Orfej -
naj traja, dokler sem Evridika tvoja.

Naj traja, dokler da zvezde zaidejo.
V Hadu se najine ceste razidejo,
kajti pridobil si me z lestjó:
pustil si, da so za mene
sladko ihtele sirene -
a videl si njo.

Aleksandra Kocmut - Kerstin