Bojim se, kot še nikoli doslej,
groza me stiska in davi;
ko zbujam se sama,
z ivjem obdana,
ob mrzli in trdi postavi.

Oklepam se trupla ob meni,
ga močim z dežjem solza.
Oh, čutim že roko,
ki vleče me stran,
korak vsak mi veča rano srca.

Živim le v spominih,
grenko-sladki, pravljični omami;
vidim znova te oči, nasmeh,
izgubljam znova se v objemu,
a sanjam steklenih oči v osami.

Odleže šele, ko čelo razžarjeno
mi marmor gladek ohladi.
Ležečo na pesku tik nad teboj
vzame me noč med množico sveč
in najino čustvo spet oživi.

Lea