Danes zadnjič letos sekljam peteršilj

in zlagam olive ob inčunih.

V pečici rahlo cvrči riba.

S semeni granatnega jabolka posipam brie in dimljeni sir,

ki se hladita na rezinah paradižnika.

Na zvezdicah polnozrnatega kruha

tulci pršuta zadržijo obliko omake Tonnato in Rosa.

V lončku vre jajčni liker,

v hladilniku breskvina penina.

Kristalni kozarci poravnani čakajo na zven.

Ko si spnem v lase zlato sponko,

črne nogavice pazljivo zdrsnem po dišeči koži.

Obsedim na robu postelje

in poravnavam samovoljo gub svečanega satena.

Pogledam se še enkrat v ogledalo

in s šminko zbudim oči.

Ugajam.

Ob svečah napišem meni s kaligrafsko pisavo,

še enkrat spoliram pribor,

da iz njega zabolšči odsev minulega leta.

Pravi gost ne zamuja, upam.

Perfekcionizem mi potisne v roke telefon.

Pride.

Ko začneva jesti, pride tudi sneg.

Govorim dvojino želja.

Vmes praznično preslišim.

Ker me ne gleda v oči, mislim,

da govorjeno izvira iz usedlin prejšnjih kozarcev

in prinesem nove.

Hitim.

Sledi četrti hod …

Nežna glasba.

Potem se vse zablešči in strese.

Pokanje preglasi moje tihe načrte o skupnem odštevanju.

Peti hod – vroče sonce – a odide že pred njim.

Ko zaklenem vrata, odprem novo steklenico vina.

Zakaj se ni izšlo?

Prvega pride ves drugačen.

In jaz

se v mit ujeta

oklenem njegove tolažbe voščila

do menija prihodnjega silvestra.

Lilija