Naši kriki so okameneli v zraku.
Prepoznali smo se šele
v mlaki krvi.

V prah so se osule naše molitve.
In namenili smo se v puščavo,
da bi spet našli jezik.

Tam smo obstali,
pred senco neke bilke,
in ne znamo nadaljevati.

Plesali smo za dež
in skupaj z njim je prišla pozaba.

Bil je le trenutek,
morda tišina pred viharjem,
ki v nas še traja.

A vse bolj se izgubljamo v tej domovini
imenovani Izgnanstvo.

Ne znamo več moliti.
Besede nam umirajo v ustih,
besede molitve, težke kot
nagrobni kamen.

Matej Krevs