Panonsko morje
sol v kosteh najeda
ognjišče mojega rodu
vsako noč
izplujem v objem
neznanih obal
ničesar ni
česar ni že bilo
vse je v vsem
kar je
vrtinec me ne potopi
sama lebdim
na gladini Panonskega morja
bojim se
blaznosti globine
drgnjenja ob skalo
vedenja starcev
ob modrem kamnu
puščam žulje romarja
v burjo izkričim molitev
za trenutek znanih obrisov
bi slekla kožo
ko ugasnem se razgrnem čez
bele rjuhe
v burjo izkričim molitev
za trenutek znanih obrisov
bi slekla kožo
ko ugasnem se razgrnem čez
bele rjuhe
Wow ... Prvovrstna. Moj poklon.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: poljanka
- 12. 02. 2012 ob 23:22
- Prebrano 959 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 183.6
- Število ocen: 5