Pozdravljen, Matej, zanimiva pesem, ta Upor. Zelo se me je dotaknila. Boleč zarez v mejo med tišino in blebetanjem. Še posebej močna se mi zdi v zadnjih dveh "poglavjih". Morda le nekaj reči v razmislek:

I.
Sonce je luč zasliševalca,
ki mu zaradi svetlobe
ne vidimo obraza.
Nekateri mu pravijo Bog. Mi ne.
Za nas je kot vsi despoti te zemlje:
ubog in nesrečen.

(odstranila bi velikega diktatorja, se mi zdi, da že z despotom poveš veliko - in tudi bolj pride do izraza izvrstni prvi verz)

II.
Dal nam je besede,
da se z njimi mučimo in trpimo.
Toda kmalu smo v njih odkrili igro
in petje; začeli smo se spakovati
in blebetati v neskončnost.
Da, iz njih smo začeli celo zidati
stolp, ki naj bi segal do neba.

(zaradi jasnosti sporočila bi zadnja dva verza nekoliko spremenila)

III.
Toda naš govor
ga je močno razhudil
in odgovoril nam je z viharjem.

(nazaj se mi ne zdi potreben, saj ta nazaj je vključen že v odgovor)

Nadaljevanje se mi zdi izpiljeno. To so seveda le moji pogledi, če ti bodo zanimivi, jih lahko upoštevaš. Saj veš: pesem je tvoja in ti odločaš o njej.

Lep pesniški pozdrav,

Ana

Evo, Ana, sem popravil po najboljših močeh. lp.