Si bil mogoče res ti,

ki me je požgečkal za ušesom?

Mogoče si pa že tu.

Mogoče to ni le občutek ugodja,

ki ga čutim tam spodaj,

kjer je mehko, gladko, čakajoče nate.

Ali je to le prisluh?

Vse tiste nežne besede, ki sem jih slišala.

So to tvoje misli?

So to tudi tvoje želje?

Zagotovo je nekaj res:

to ni le senca, ki je švignila mimo mene.

To ni le privid, ki se pojavlja in izginja.

Ali tudi ti čutiš?

Nekaj plava nad tabo,

te čuva, objema, ko ti je hudo,

hladi, ko ti je prevroče.

Nekaj se tudi tam smeje s tabo,

odmika kamne, da se ne bi preveč spotikal,

odpira oči, za vse lepo,

odpira ušesa za vse melodije.

To ni privid!

To ni fatamorgana

s simfoničnim orkestrom nad oblaki.

To je nekaj več!

Mogoče mi bo uspelo poleteti,

te med sanjami objeti,

te požgečkati za ušesom.

Takrat boš tudi ti začutil

nekaj mehkega, gladkega, ki utripa le zate.

To bo najina otvoritev iger življenja.

Vse himne bodo najine, vsi rekordi potolčeni.

Na odru le midva

in veličasten ognjemet!

Evelina