Forum
- Datum objave:
30. 11. 1999 ob 00:00 - Spremljaj
- Število komentarjev: 7
- Piše: Aleksandra Kocmut - Kerstin
- Ostale teme tega avtorja
- Prebrano 2932 krat
KAKO NAPISATI SONET
Lidija, izbrala si si hudo nehvaležno stopico, in cezura še vedno ni dosledna (npr. v prvem verzu je OK, med UŠESA in DO, v drugem pa sredi besede: PE - SEM, v tretjem je spet OK, v četrtem spet preseka besedo, SLE - PA).
Poskusila bom spraviti v drugačen ritem.
V začetku od ušesa do ušesa hodi
in kot skrivnost se pesem tiho prišušljava;
kosti zašili, žge meso, nebo spoznava. (šiljenje se pojavi še kasneje, zato ga tu dajem ven)
Ni več resnice slepa, zdaj me nekam vodi.
V začetku od ušesa do ušesa
se kot skrivnost po tiho prišušlja;
kosti nabrusi, žge meso s telesa.
Ni slepa več. Pred sabo cilj ima.
Glej pesem tukaj je in zdi se čisto prava;
ubiti več se je ne da, postaja večna. (tu je napaka s pasivom, ubiti se ne da - ona, pesem, ne nje, pesmi)
Zapre nam usta kriva, bedna, samovšečna,
v nas najde ritem in se z rimo poigrava.
Glej: pesem tu je, zdi se čisto prava,
ubiti se ne da, postaja večna,
ko v nas se z rimo, z ritmom poigrava,
zapre nam usta bedna, samovšečna.
Že šili svinčnik roka, saj srce jo vodi.
Ne potrebuje glave. Piše, piše ... Piše,
ker se s pisanjem v dušo nove kroge riše.
Že šili svinčnik roka, duh jo vodi,
ne potrebuje glave. Piše, piše,
s pisánjem v dušo nove kroge riše.
In v meni kri prepeva, zarisuje kroge. (krogi se ponovijo)
Rešitev našel sem, soneti bi umrli,
če brali jih le z glavo bi, s srcem prezrli.
Zavre mi kri, ko pesem skoznjo blodi.
Zdaj vem: soneti zdavnaj bi umrli,
če ne bi jih z očmi srca uzrli.
Bravo, Kerstin, všeč mi je ...
Ruj?
Lp, lidija
Najprej, še tu hvala, Kerstin.
Sonet mi je všeč. Lepo sporočilo;) ...
Sam sem bil bolj tako: pesem pride med ljudi, z radostjo jo sprejmejo in ta jih vodi ... v jezik. Pesem rodi govorico, jezik za ljudi. Pisanje pesmi danes, po vseh rimah je v skrajnem položaju v smislu obvladovanja ˝okvirov˝ poezije. - Zato mi je bil po svoje zelo všeč konec :
Ker z glavo več ne vodim te, zdaj pesem.si.
Sicer mi je sonet, (od Kerstin) kot svoj, precej všeč.
odpre nam usta lačna, ne zlovešča ???
ah, no ja(tale verz), kaj pa vem - želel bi nakazati odnos z govorico - govorica je otrok pesmi - v njej (govorici, jeziku) morajo biti zabrisani poskusi izkazati se kot pesem. ˝Jezik jé pesem˝.
dalje bi potem tisto glavo imel na dnu ... - rabim čas.:)
tegale se ne smem lotiti kar tako
saj časa imamo dovolj, ruj ... ne smemo hiteti.
fajn bo, če bo vsonetenje tvoje ideja tako, da ti bi 100% (brez pripomb) všeč in če hočeš ti bova obe (a ne, Kerstin) pomagali pri tem :)))
Lp, lidija
Poslano:
11. 02. 2012 ob 12:59
Spremenjeno:
11. 02. 2012 ob 13:29
Zadnji del mi ne uspe, no, sicer ne vem tudi, kako mi je kaj ostalo - uspelo ???
V začetku od ušesa do ušesa
se kot skrivnost po tiho prišušlja;
v kosti žvižgi žgo meso s telesa.
Ni slepa več. Pred sabo cilj ima.
Glej: pesem tu je, zdi se čisto prava,
ubiti se ne da, postaja svoja,
ko v nas se z rimo, z ritmom poigrava,
odpre nam usta lačna - pot sanjava
Že šili svinčnik roka, glas jo vodi,
v besede se izriše. Piše, piše,
s pisánjem, v duha sebe zdaj zabriše.
Če pesem, zvesta priča si resnici
naj le, šepet ostane tudi govorici.
Saj pesem si povsod, čeprav si tiše.
Kar v redu, par napakic spet - glede forme (spet stopica)
V začetku od ušesa do ušesa
se kot skrivnost po tiho prišušlja;
v kosti žvižgi žgo meso s telesa. ????
Ni slepa več. Pred sabo cilj ima.
Glej: pesem tu je, zdi se čisto prava,
ubiti se ne da, postaja svoja,
ko v nas se z rimo, z ritmom poigrava,
odpre nam usta lačna - pot sanjava
Že šili svinčnik roka, glas jo vodi,
v besede se izriše. Piše, piše,
s pisánjem, v duha sebe zdaj zabriše.
Če pesem, zvesta priča si resnici
naj le, šepet ostane tudi govorici.
Saj pesem si povsod, čeprav si tiše.
predlogi za popravke (tudi ločila so pomembna :))
V začetku od ušesa do ušesa
se kot skrivnost potiho prišušlja;
dokončno žvižgi žgo meso s telesa.
Ni slepa več. Pred sabo cilj ima.
Glej: pesem tu je, zdi se čisto prava,
ubiti se ne da, postaja svoja,
ko v nas se z rimo, z ritmom poigrava,
odpre nam usta lačna pot sanjava.
Že šili svinčnik roka, glas jo vodi,
v besede se izriše. Piše, piše,
s pisánjem v dušo sebe zdaj zabriše.
Če pesem zvesta priča si resnici,
naj le šepet ostane govorici.
Saj pesem si povsod, le poješ tiše.
Ruj, Kerstin?
LP, lidija
Komentiranje je zaprto!