Jo slišiš, kitaro dvanajststrunko? Zaradi nje

Si dovolim dvojno dozo vsega, česar ne smem,

Dovolim si misliti nate in te videti v tujih obrazih

In sredi noči prepevati in skakati po novem parketu

In piti vino in ti nazdravljati in odsevati

V melodijah časa, v katerem si me šele

Zapustil in sem ti bila še tako blizu,

Samo mesec in nekaj mesenih dotikov nazaj,

December in izcejena sladica in poletje

In izgubljene kopalke in ti ves brisačast na meni.

In poljub na poljub na poljub, te mokre zmedence,

Polagam pod veke, da odtekajo navznoter,

In zamižim, zarežim, zatulim, in navsezadnje

Te prikličem, nasmehneš se, položiš se ob mojo

Srčasto izcejenost, otežiš me in prevetriš

In prevedriš, ponudiš roko, zapleševa, za večere,

Ko sem prevozila po sto kilometrov, da sva se videla,

Ko sem prebedela najtemnejšo uro, da sva se objela

In na vzmetnici brez rjuhe stisnila skupaj

Tvoje in moje smešne sanje. Dovolim si dan za dnem

Ljubiti se s tabo v vseh prepovedanih pozah,

Zaradi katerih si nato trem vest in ki komaj čakam,

Da jih ponoviva, polagam nase tvoje roke, tvoje kocine,

Tvoje nečiste misli, polagam se sama nate, polagam, zlagam

Karto na karto, prisluškujem volčjemu tuljenju, ki prihaja

Iz mene, ker si kljub vsemu samo privid, ker je življenje

Preprosto prekratko za take oslarije, ker si moram dovoliti vse,

Celo to, da nikoli več ne pomislim nate, celo to, da sprejmem

Novi krog in ga pretečem sama in nato še tisoč takih,

In vsako potovanje se bo končalo enako,

Z napisom: »WMP je predvajal izbor. Želite nadaljevati?«

Aleksandra Kocmut - Kerstin