Najina zima
Beli bregovi in ravnine,
oboje je ostalo za nama,
zdaj stojiva na domačem pragu
in gledava v oddaljeno belino.
Vsak od naju svojih misli,
tolažeče ali manj,
ne prideva več dlje od tu,
ne najdeva prave poti.
Zima zgleda kot da danes
je najin pravi čas za misli,
pravi za spomine,
pravi za hrepenenja.
Sneg, le kaj bo ko odideš,
ko pobereš vse sledove,
ko beton postane spet slepa pot..
Čutna melanholija z mogočnim povdarkom straha, da ne pride do starih sledov življenja. Sneg je res lepa metafora notranjih razmišljanj utripajočega srca.Tako dokončen je tvoj zadnji verz, poln bojazni do praznine. LP
Pozdravljen tomi,
prav imaš, ko snega ne bo več bo ostal pločnik sam, vendar bo brez sledov.
Tu si prav ugotovil, pride do bojazni in praznine.
V snegu je poleg igre dosti melanholije.
Lp, hope
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: IŽ-lev
- 10. 02. 2012 ob 15:02
- Prebrano 827 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 183.6