Viharnik

Prisegal je v boginje in v zlo upa,

mu piš je zabrisal v dlani orisane čeri,

ostaja mu v skominu strupa

strašna tišina strasti.

Zdaj predaja tokovom valov se

in veter mu diha v jadra neznane smeri,

ta,  ki nekoč v vejah postal je

in s tem mu pokazal prave poti.

Viharnika veje nemo bolščijo

v sled trav nežnega cveta lati,

v pesmi spomini up mu budijo,

le zakleto brezpotje preveč ga skeli.

Silva Šturm