Sem sedela v naročju življenja

in skušala prisluhniti

njegovemu šepetanju, razkrivanju skrivnosti,

petju veselja.

Sem sedela v njegovem naročju

in čakala, čakala,

da iztegne roko,

obriše solze, podari spoznanja.

Sem sedela za njegovo mizo

in pričakovala,

da mi odreže pogačo, položi jo na krožnik,

me prestavi v palačo.

Toda moja ušesa ne slišijo vedno,

toda moje oči ne gledajo trezno.

Moje roke ne segajo po žlici,

zaman duša hrepeni po že pečeni potici.

Imam svoje ideje,

imam svoje recepte

in roke, da gnetejo

za življenske neveste.

So sestavine še velikokrat neznane,

a življenje je z naročjem vedno tu

in verjamem,

da navija zame!

Evelina