Maži

(v slovo Kralj Matjažu)

Ustavil čas se je v gorah,

odvzet še ptici let je bil zamah,

kot da si življe vzelo je predah,

ko pristal v zadnje sojenice si rokah.

Izmaličeno telo kremirali so z vonjem smrek

in tvoj duh preplavil je korita rek;

otipaval morja je peščine,

podal v preddverja se Neptunove globine.

Prignal oblake južnih vetrov

je v tvoj spomin pastirje valov,

da rešiš svojih,  naših se okov

z močjo neustrašnih solz sinov.

Ključ prinesel je Neptun v rokah

in na listih orjavelih pisan rek,

da beg iz te ječe vseh je zaklada lov,

saj v kočiji temni spomin ni nov,

da življenje koluarja prečimo povprek

in iz vrhov na dnu si najdemo predah.

Silva Šturm