Ko legel boš, pod vzglavje jih potisni,

vse verze te, na njih  naj  svet zaniha

vsaj zate, ki ne manjka ti navdiha.

Ko oglušiš,  od njih ne bo koristi.

Morda nekoč v tvoj polsonet zareže

nor Jugo v blazni želji skoraj pristni

in v  ihti jezni, paniki zavistni

zažge  spomin na tvoje zloge sveže ...

Saj tebi bo takrat zares vseeno

in kar imel si, vse si s sabo nesel;

ker res ne bo ti mar, če v prav nobeno

prekleto rimo, ki enkrat si stresel

jo iz rokava, več ni preneseno,

kar čutijo sedaj. Boš že prenesel.

Lidija Brezavšček - kočijaž