Ne spomniš se,

kako je bilo prvič.

(Mogoče je bil odsev vode na listu papirja

in nekaj,

kar še sama nisi vedela o svojem srcu).

Ne moreš zamolčati skrivnosti,

saj je ni.

Ne moreš iti z njo v davne kraje.

In preživeti z njo

ob obcestnem jarku porajajočih se sanj,

ki ti zanje ni več mar.

Si s soncem zaznamovati

stran v knjigi želja.

Zdrsniti  v besede

in se nato izmuzniti

na široko polje,

da jih izkričiš.

Bilo je kot usojeno,

znamenje krvi,

nedoločen cilj,

komaj sluteča zgodba.

In večno vprašanje

zakaj,

primešano kot strup

v milnici za pisane mehurčke.

ob potoku - Majda Kočar